Marko Juhant: »Starševstvo ni nobena umetnost«

10:10

Če imamo do otrokovega drugega leta v družini bolj sladke skrbi, nas hitro vrže iz tira, ko nam začne kazati prve znake trme. Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti Marko Juhant odpira drugačen pogled na vzgojne poglede, in sicer s tezo, da trme pravzaprav ni. »Če imajo starši trmastega otroka, naj bodo veseli, saj imajo vztrajnega otroka, le usmeriti ga morajo.« Sogovornik poudarja, da kakšen izbruh in kakšna krokodilja solza še zdaleč ne pomenita konca sveta ali tega, da smo malim nadebudnežem slabi starši. Vzgojne zagate bomo lažje premagovali, če bomo otroku omogočali izkušnje, ne pa ga obkrožali z materialnimi stvarmi.

Ko otrok spozna, da on in mama nista eno in da so njune želje drugačne, začne uveljavljati svojo voljo. Takrat se pokaže, kako vztrajen je pri tem. Ko starši otroku ne dovolijo, da bi izrazil svojo voljo, malček prvič agresivno poseže v okolje na ta način, da hoče uveljaviti, kar se mu zdi prav, ali doseči to, kar si želi, pojasnjuje Juhant. »Upor je normalen del otrokovega razvoja. Če ne trenira na starših, kako se bo uprl svojim vrstnikom v vrtcu ali šoli? Če najstnica ne bo nikoli rekla ne očetu, kako bo kasneje rekla ne svojemu fantu? Obremenjevanje staršev s trmo otrok je po svoje malo hecno. Trma pravzaprav ne obstaja. Otroci so vztrajni. Kadar otrok vztraja pri tem, kar mi je na primer všeč, rečem, da je po meni. Kadar vztraja pri nečem, kar mi ni všeč, rečem, da ima to po mami ali da je trmast (smeh).«

Če otrok ni vsaj malo vztrajen, nas prav tako lahko skrbi.

Res je hudo, če dobiš otroka, ki nima nobene vztrajnosti, se prepušča trenutnim dogodkom in nima velikih želja. Takšen otrok morda tudi kasneje ne bo imel velikih pričakovanj. Kaj šele, da bi bil zanje pripravljen kaj narediti. To je otrok, ki ga morajo starši neprestano potiskati, motivirati, navduševati, podkupovati, izsiljevati. Ker nima notranjega vzgiba, ki bi ga gnal, je vprašljivo tudi, kako se bo znašel kot odrasel.

Izbruhi pri majhnih otrocih ne pridejo sami od sebe, ampak obstaja nekaj dejavnikov, zaradi katerih so lahko še pogostejši, kajne?

Sprožilne momente je dobro poznati pri vsakem otroku. Pri nekaterih gre za nepravilno rutino. Morda želi mama iti z malčkom, potem ko ga pobere v vrtcu, po opravkih. Če otrok takrat vedno izbruhne, je treba rutino spremeniti, otroka na primer peljati neposredno domov, ga pustiti v varstvu in mu povedati, da gre mama sama v trgovino. Otrok bo zagotovo premislil, kako naj se obnaša, da ga bo prihodnjič vzela s seboj. Otroci izbruhnejo tudi, kadar čutijo, da je vsega preveč. Kadar imajo na voljo preveč izbire, postanejo nervozni, njihovo vedenje je neprimerno. Trma se pojavi tudi, ko so preveč utrujeni, zaspani ali bolni.

Pri tem se na primer metanje po tleh prej zgodi v trgovini, kjer ima otrok gledalce. Takrat je tudi zadrega staršev sorazmerno večja.

Otroci se na tla raje kot v domačih prostorih vržejo v javnosti, in sicer zaradi preprostega razloga. Odkrili so, da na starše ali stare starše bolj deluje, če je prisotno občinstvo. Pred neznanimi ljudmi, na primer v trgovini, starši hitreje popustijo. Otrokova vztrajnost nas obremenjuje tudi zato, ker smo slabo pripravljeni kot starši in ne obvladamo več preprostih stvari. Primer je, ko smo z otrokom dogovorjeni, da v trgovini ne bomo kupili drugega kot hrano, a otrok v nakupovalni voziček položi medvedka. Takrat večina mam otroka vpraša: »Ali boš medvedka dal takoj nazaj?« Čeprav gre za navodilo, je na koncu vprašaj. Otrok reče ne, ker smo ga vprašali na napačen način in je imel to možnost na voljo. Ko se mama razjezi, jo otrok le debelo gleda. Takšno vprašanje ni vzgojno primerno. Od tu pride stotine nesporazumov in izjav staršev, da jih otrok sploh ne posluša. Pravo vprašanje bi bilo: »Boš dal igračo nazaj takoj ali ko prideva okrog police?« Lahko tudi: »Boš dal igračo nazaj sam ali jo na polico vrnem jaz?«

»Spodleti nam pri zelo preprostih stvareh. Starševstvo v resnici ni umetnost. Pri vseh sesalcih in pri vseh vrstah, kar jih je na Zemlji, znajo samice skrbeti za mladiče. Tako je tudi pri ljudeh. Mame znajo poskrbeti za otroke, le prisluhniti si morajo.«

Kako iskati ravnotežje med tem, kaj otrok želi in kar potrebuje?

Veliko lahko naredimo s tem, da otroka naučimo, kako naj se obnaša, kaj je zaželeno in kako lahko na primeren način dobi vsaj del tega, kar si želi. Pomembno je, da ga naučimo, da ne more dobiti vsega, tudi če reče prosim. Dajmo mu, kar potrebuje, in ne, kar si želi. V tem oziru je na primer pomembno, kako organiziramo decembrska obdarovanja. Če malček prejme devetnajst daril, v njegovih očeh nobeno darilo ni nič vredno. Prava darila za otroka so načeloma tista, ki jih daje babica. Ta ima pravico, da da vnuku darilo, ki ima vedno majhno denarno in veliko čustveno vrednost. Vnuku, ki sam posesa svojo sobo ali mu uspe kateri drug dosežek, lahko da domač keks, ki ga sicer ne ponudi kar vsakemu. Otrok za nagrado v omenjenem primeru ne potrebuje lego kock, Elze in Ane ali česa podobnega. Namesto da mu kupimo bundo za dvesto evrov, je pomembneje, da gremo z njim pred službo ven in skupaj z njim delamo v snegu angelčke.

»Starši razmišljajo, kako bi otroku omogočili stvari. Otroci pa potrebujejo izkušnje. Če otroku kupimo novo žogo, naredimo veliko manj, kot če ga peljemo k znancem, kjer imajo na primer zajčke. Tam lahko prvič v življenju poboža to žival, vidi, da je res plašna, vidi tudi dvanajst mladičkov …«

Obstaja kar nekaj preventivnih načinov, kako se izogniti izbruhom.

Eden od načinov je, da preusmerimo otrokovo pozornost. Drug način je, da svoj cilj dosežemo ne glede na vse. Otroka lahko sredi izbruha odnesemo do avta, ga odpeljemo domov, nato gremo sami po opravkih, na primer v trgovino. In mu domov ne prinesemo nič. Tistemu, ki pazi na otroka, pa lahko prinesemo, kar ima rad. Še ena možnost je, da ko se zjutraj odpravljamo od doma, otroku v roke damo medvedka ali katero drugo igračko kot preventivno zaposlitev, da ga lahko lažje oblečemo. Lahko ga zamotimo tako, da mu pripovedujemo pravljico ali zapojemo pesmico. Njegovo neprimerno vedenje lahko zrcalimo, se na primer tudi mi vržemo po tleh trgovine. To smo poskusili v eni od lokalnih trgovin in deluje stoodstotno. Malček je bil tako zgrožen, da nekaj časa sploh ni želel več s starši hoditi po nakupih. Trmasto vedenje lahko ustavimo tudi tako, da v določenem trenutku kot starši ravnamo nekoliko drugače kot ponavadi, tudi to pomaga.

Ko želi otrok svoje obnašanje izboljšati, ni čas, da se še naprej jezimo nanj, kajne?

Starši se moramo zavedati lastne trme in tega, kako otročje se sami obnašamo, ko se kaj zgodi. Odrasli moramo biti odrasli. Ko otrok reče kakšno napačno besedo in mu je žal za ravnanje ter skuša stanje popraviti, moramo starši takoj sodelovati, ne smemo se »muliti«. Takrat ni več časa, da se »hladno« držimo. Moramo iti naprej, zadeva je mimo, otrok mora dobiti novo izkušnjo. Vedno znova mu moramo dati novo priložnost.

Starši v prsih hitro začutimo tesnobo, ko otrok joče. Malo za šalo in malo zares pravite, da solze niso pokazatelj, da smo slabi starši, ampak da je otrok živ.

Otrok joka vsaj na tri načine. Prvi način so krokodilje solze, ki so kot debele krogle, ki bi lahko gnale mlinski kamen. Te solze so za občinstvo, podobno kot takrat, ko ima otrok v očeh in na trepalnicah ogromne količine vode. Takrat otroka srce ali duša prav nič ne bolita, težava je, da nekaj ni po njegovem. Tudi drugi način joka, kjer se otroci jezijo brez ene same solze, je za občinstvo. Ko pri otroku opazimo sledove solz, ki jih sicer skuša skriti, pri čemer zraven ihti, takrat ga je verjetno nekaj res prizadelo. Takrat je na mestu pogovor, a ne pretiran. Pozabljamo namreč, da slanica v vseh oblikah dobro rešuje človeške težave. To so lahko znoj, solze ali morje. Tisti, ki zmorejo solze, kasneje morda ne potrebujejo kakšnega strokovnjaka, ki za tolažbo daje kaj močnejšega.

Če starši menimo, da moramo vse nadzirati, se motimo. Poudarjate, naj ima tudi malček izbiro. Le da naj izbira med stvarmi, ki so nam v vsakem primeru všeč.

Otrok ne more izbirati med možnostmi, s katerimi bi delal škodo ali poškodoval sebe ali druge. Izbiro spodbujamo tako, da malčka sprašujemo, ali bi raje to ali ono. Ni prav, da mama reče, da otrok ne ve, kaj bi rad, in se bo ona odločila namesto njega. Tako se otrok ne bo znal odločati, tudi ko bo odrasel. Velikokrat navedem primer, da lahko otroka vprašamo, ali bo pil čaj ali vodo. Lahko ga vprašamo, ali bo pil iz kozarca ali iz skodelice. Naj razmisli še, ali bo pil z roba kozarca ali s pomočjo slamice. Naposled naj si še izbere, ali bo slamica modra ali rdeča. Otroci se morajo naučiti odločati in sprejeti tudi odgovornost za svojo izbiro. Če želijo, potem ko izberejo čaj, piti sok, jim povemo, da slednji ni na voljo, dokler ne bodo popili čaja. Pri tem jim tega seveda ne nalijemo do roba, ampak le malo. Tako lahko primerjajo, kako bi bilo, če bi izbrali kaj drugega.

Dobro je, če imamo starši v mislih tudi to, da ni vedno pravi čas za oblikovanje dobrih navad.

Dobre navade oblikujemo, ko je otrok dobre volje, ko je vesel, ko je navdušen. Takrat z njim lahko navežemo stik. Otrok je sicer navezan na starše, a ni vedno navajen, da znamo starši počakati, da v neznani situaciji nismo panični, da nismo ves čas resni. Ko sva bila s hčerko v čakalnici pri zdravniku in naju ni čakalo nič prijetnega, sem jo malo požgečkal, kot bi igral na harmoniko. Zasmejala se je in me opomnila, da se v zdravstvenem domu ne smeva »hecati«. Ko je meni nekaj padlo po tleh, je ona požgečkala mene. Hitro sva bila na vrsti, ker sva bila tako moteča. Edina sva se smejala na mestu, kjer je treba biti žalosten (smeh).

»Otrok zelo dobro čuti, če smo mi blazno zaskrbljeni. To se vidi že pri oddajanju otrok v vrtec, ko zaskrbljene mame svoje občutke prenesejo na otroka, ta se vznemiri in joka. Otroci mame čutijo na povsem nebesednih ravneh. Zato je bolje, da otroka v vrtec pripelje oče, ki je bolj pomirjen in zadovoljen. Tudi otrok čuti, da ne bo v vrtcu nič narobe, in gre lažje v igralnico.«

Tudi ko predavate polni dvorani staršev, poskrbite za dobro voljo. Kot da bi hoteli, da starši začutijo, da kakšna vzgojna zagonetka ni konec sveta in da pri tem ni vse smrtno resno.

Jasno, da nihče ni vesel, ko se otrok vrže po tleh, ampak to je stvar, ki pri vseh mine. Pri nekaterih res pozno. Lani sem obravnaval dekle, ki se je po tleh metalo še pri dvanajstih letih. Ker je to delovalo, ker je s tem vse doseglo. Mama je njeno vedenje posnela. Nato sem deklici povedal, da lahko, če želi, tudi ostalim sorodnikom pokaže, kako izgleda, ko se razjezi – tako je namreč opisala svoje ravnanje. Od takrat je njenih izbruhov konec.

Je od tega, kako ravnamo s trmastim malčkom, odvisno tudi, kako se bo na nas odzival v času najstništva?

Zagotovo. V otrokovem zgodnjem obdobju gradimo odnos. Če zgradimo dober odnos, če nam otrok zaupa, če ve, da smo mu posredovali prave stvari, potem je zadeva zelo enostavna. Ko se pri otroku začne puberteta, mora obnoviti vsa pravila. Že pri treh ali štirih letih predeluje, kaj je dovoljeno in kaj ne, in to potem preizkuša še enkrat. Takrat se ne meče po tleh, ampak zamudi domov in opazuje, kaj se bo zgodilo. Otrok to mora preizkusiti. Če ne preizkuša mej med dvanajstim in petnajstim letom, bo to počel pri dvaindvajsetih letih, kar je že zelo problematično. Takrat ima to lahko popolnoma drugačne posledice za njegovo življenje.

Ko vas pride v nekem vrtcu poslušati toliko ljudi, da zmanjka stolov, in ko je pozornost izjemna, to priča o tem, da ste dober predavatelj. Najbrž pa tudi o tem, da imamo starši precej dvomov o vzgoji.

Vsak otrok je drugačen. Tudi vsi starši so bili nekoč otroci. To pomeni, da je tudi vsak od staršev drugačen. Veljajo pravila, ki držijo pri večini otrok, a ne pri vseh. Nekaj otrok ima res posebne potrebe. Pri njih večinska pravila ne delujejo, a lahko starši še tako smiselno ravnajo. To ne pomeni, da ima takšen otrok nujno razvojne težave, ampak da razvija del svoje osebnosti ali svoj pogled na svet zelo drugače, kot to vidimo ali doživljamo starši. Nasploh starši mojim predavanjem o vzgoji radi prisluhnejo, ker nihče zaradi svojih težav noče biti osamljen. Na predavanju vidijo, da imajo podobne težave vsi. Radi pridejo tudi zato, ker dobijo informacije, kako ravnati v situacijah, ki se bodo še pojavile, ko bo njihov otrok odraščal. Ljudje se namreč radi pripravimo. Med primeri, ki jih predstavim, vidijo tudi, katere težave so sami dobro rešili. Ko pregledajo svoje starševsko početje, jim to dobro dene.

Odgovornost staršev je vsekakor velika. Kako bomo otroka oblikovali doma, z vzgojo, je, kot pravite, mnogo pomembnejše kot to, kako uspešen bo v šoli.

Če bomo otroka dobro vzgojili, bo imel delovne navade. Zgolj nadarjenost namreč ne prinese rezultatov. Tudi šolsko znanje prinese premalo, da bi ga otrok lahko uporabljal na različne načine – najprej med vrstniki in kasneje na delovnem mestu. To je enako, kot če se naučimo postopkov pri matematiki, a ne vemo, kdaj uporabiti katerega. Pomemben je torej praktični del. Nisem še srečal učitelja osmega ali devetega razreda, ki ne bi bil sposoben učencev naučiti nekega predmeta. A srečal sem že veliko takšnih, ki imajo strašne težave s tem, da bi otroci delali za ta predmet. Ta večinski problem izvira od doma. Starši so prepričani, da si mora učitelj zaslužiti avtoriteto, a dejstvo je, da ima avtoriteto tisti, ki ima sam močne pravice. Če bi učitelj lahko mirne duše učenca, ki se grdo obnaša, poslal iz razreda in se ob tem ne bi obremenjeval z zakonodajo ter s pritožbami staršev, bi slednji še kako spodbujali primerno obnašanje svojih otrok. Če bi obstajale številčne ocene vedenja, bi to navsezadnje tudi odločalo o tem, kdo bo dobil službo in kdo ne. Kratkoročno se najverjetneje spet obeta ščitenje pravic otrok, a če želimo biti dolgoročno uspešni, bo treba na prvo mesto postaviti njihove dolžnosti.